Tiskane izdaje
Najlepše je delati zase. Pri tem ne mislim le svobode, v kateri si toliko samosvoj, da ti ni treba prenašati šefov, temveč merim na tisto pravo svobodo, v kateri ti ni treba prenašati niti naročnikov. Ta umetniški ideal je v celoti uresničljiv le v amaterskem obdobju delovanja, na profesionalnem nivoju v resnici ni nikoli tako: čeprav se človek ne jemlje dovolj resno v vlogi naročnika samemu sebi, je pri oblikovanju vedno nujna prisotnost analitičnega razmišljanja, na koga in kako določeno vidno sporočilo vpliva.
Druga pri oblikovalcih, najbrž pa tudi pri vseh drugih kreativcih, zaželena komoditeta je delati projekte za sicer določenega naročnika, vendar tako, kot bi jih delali zase. V tem primeru je naročnik bolj ali manj izključen iz operativnih procesov odločanja, njegova je le zadnja beseda, s katero sprejme ali zavrne projekt, vidna pojavnost oblikovalske rešitve pa je v celoti podrejena osebnim normativom oblikovalca. Če rešitve ne temeljijo na prepričljivi analizi trga ali ciljne javnosti, potem lahko rečemo, da je projekt namenjen le ljudem, ki z oblikovalcem delijo enak kakovostni nivo in estetske preference.
Vzgajanje naročnikov je samovšečna poza, ki v resnici ne koristi kakovosti projekta pa tudi oblikovalcu ne: predpostavlja namreč, da je večina ljudi oblikovalsko neizobraženih in brez okusa. To sicer ni čisto skregano z resnico, vendar je nepomembno, sploh če prezremo dejstvo, da oblikovalec pogosto nima naročnikovih znanj. Če že govorimo o vzgajanju, potem raje razmišljajmo o partnerskem odnosu med naročnikom in oblikovalcem. Gre za odnos, ki temelji na izmenjavi stališč in znanj, torej na procesu, v katerem vsi pridobivamo.
Skrajnost, ki prav tako ne koristi kakovosti projekta, je popolna servilnost oblikovalca, pri kateri se postavi v vlogo izvajalca: proces je treba opraviti čim hitreje, z maksimalnim dobičkom, pomembna je le pravočasna dostava izdelka. Oblikovalski studii in oglaševalske agencije postanejo tako supermarketi, v katerih dobi kupec tisto, kar si zaželi, dobesedno pa: nič več kot to. Vse je podvrženo diktatu pričakovanj širših množic, torej so možnosti za izboljšave izdelkov pa tudi za rast kulturnega nivoja okolja močno omejene.
Mislim, da je bolj kot vzgajanje naročnikov potrebno ozaveščanje družbe, vendar v okvirih zmožnosti projekta; pri določenih projektih so odmerjene z večjimi, pri drugih pa z manjšimi koraki. Pri tem je treba razumeti, da je marsikateri majhen korak pomembnejši od velikih, sploh v okoljih, ki veljajo za nepremakljiva v načinu razmišljanja. Pomembno je zavedanje posameznika, pa naj bo to oblikovalec ali marketinški direktor, da na individualni ravni delovanja stopi na pot k izrazitim izboljšavam obstoječega stanja.
Posebno težko je oblikovati izdelek, ki bo všečen široki množici potrošnikov, hkrati pa bo v sebi nosil dodano vrednost kakovosti na področju vidne pojavnosti. Na primer, uspešnost določenih skupin izdelkov je močno odvisna od hitrih odločitev potrošnika, kot je to pri nakupu pralnega praška, sokov, zdravil brez recepta ... Med FMCG (fast-moving consumer goods) spadajo izdelki, pri katerih vidna pojavnost ne deluje na racionalni, temveč na emocionalni ravni. Splošni občutki in barvni toni postanejo pomembnejši, pravilo »manj je več« pogosto ne funkcionira najbolje. Paradoksalno pa se ravno pri tovrstnih produktih oblikuje nivo vsesplošnega in večinskega dojemanja kakovosti oblikovanja. Prav zato se omenjenim projektom oblikovalci ne bi smeli odrekati ali jih podcenjevati.
Svobodo pri delu sem vedno razumel kot nekaj, kar obstaja znotraj okvirjev, ki mi predstavljajo izziv. Drugače niti ne znam. Skoraj nikoli mi ne uspe oblikovati ničesar zase, nečesa, kar tehnično ne bi imelo naročnika s problemom, ki ga je treba rešiti. Vendar si je treba svobodo tudi priboriti: kot možnost izbire in delovanja v razmerah, kjer je vsakomur omogočeno, da preseže samega sebe.
Jernej Stritar je oblikovalec vizualnih komunikacij in partner v oblikovalskem studiu IlovarStritar.
***
Osrednja rdeča nit blogov je kreativnost − kreativnost pri doseganju postavljenih ciljev, kreativnost pri premagovanju ovir, kreativnost pri izboljševanju socialnega in fizičnega okolja, v katerem živimo ...
S kreativnimi blogi vam strežemo vsak petek ob 9. uri, v vlogi njihovih avtorjev pa nastopajo še:
* Gregor Žakelj, art direktor in soustanovitelj oblikovalskega studia VBG.
* Tadeja Bučar, komunikologinja, aktivistka in diagnostičarka dobrih idej, ki najbolj uživa v vlogi kreativne vodje skupnosti PUNKT.
* Matej Povše, fotograf in multimedijski ustvarjalec.
* Ana Osredkar, soustanoviteljica iniciative Service Design Slovenia, business development manager po poklicu in service designer po srcu.
* Andrej Mercina, arhitekt ter (so)ustanovitelj in direktor biroja Trije arhitekti.
